Pašna reja avtohtonih slovenskih krškopoljcev
Ko govorimo o slovenski tradiciji reje domačih živali, ima posebno mesto krškopoljski prašič. Gre za edino ohranjeno avtohtono slovensko pasmo prašičev, ki je skozi stoletja nastajala in se ohranjala na območju jugovzhodne Slovenije. Njegova značilna črno-bela podoba je danes prepoznaven del slovenske podeželske dediščine, še pomembnejša pa je njegova sposobnost prilagajanja naravnim razmeram in tradicionalnim načinom reje.
Na naši kmetiji želimo to dediščino ohranjati z načinom reje, ki prašičem omogoča čim bolj naravno življenje – s pašo, gibanjem na prostem in dostopom do naravnih virov krme.
KRŠKOPOLJSKI PRAŠIČ
Krškopoljski prašič je robustna in prilagodljiva pasma, ki jo prepoznamo po črni barvi z značilnim belim pasom čez trup in predelom ramen. V primerjavi z nekaterimi sodobnimi intenzivnimi pasmami raste počasneje, vendar prav ta lastnost predstavlja pomemben del njegove posebnosti.
Pasmo so tradicionalno redili na manjših kmetijah, kjer so prašiči velik del krme pridobivali iz okolja. Hranili so jih z različnimi vrstami žit, korenovkami, ostanki pridelkov ter drugo krmo, ki je bila na voljo na kmetiji.
Krškopoljski prašič je zato tesno povezan s tradicionalnim slovenskim kmetijstvom in predstavlja pomemben del naše kmetijske in kulturne dediščine.
EKOLOŠKA PAŠNA REJA – več prostora za naravno vedenje
Ekološka reja temelji na načelih, ki poudarjajo odgovoren odnos do živali, zemlje in okolja. Pri tem ne gre zgolj za to, da živali živijo zunaj. Pomemben je celoten sistem reje – od krme in načina oskrbe do ravnanja z zemljišči.
Pri tovrstni reji prašiči niso omejeni zgolj na hlevski prostor. Na voljo imajo zunanje površine, kjer se lahko prosto gibljejo, raziskujejo okolico, rijejo po tleh, iščejo naravno dostopno hrano in izražajo svoje naravno vedenje.
Prašiči so po naravi zelo radovedne živali. Na pašniku lahko velik del dneva namenijo raziskovanju okolice in iskanju hrane. Rijejo po zemlji, iščejo korenine in druge rastlinske dele ter se premikajo po terenu. Takšen način reje jim omogoča bolj raznoliko in aktivno življenje.
Pri ustreznem upravljanju pašnikov lahko prašiči pomembno prispevajo tudi k kroženju hranil in izkoriščanju površin, ki so manj primerne za intenzivno kmetijsko pridelavo.
Pri tem pa pašna reja ne pomeni, da je žival prepuščena sama sebi. Za dobro rejo so še vedno potrebni ustrezna prehrana, kakovostna voda, zaščita pred vremenskimi vplivi, primerna tla, zdravstvena oskrba in skrbno upravljanje pašnika.
Dobrobit živali in kakovost končnega proizvoda sta zato tesno povezani z vsakodnevno skrbjo rejca.
POČASNEJŠA RAST KOT PREDNOST
Krškopoljski prašič ni pasma, pri kateri bi bil glavni cilj čim hitrejši prirast.
Njegova posebnost je prav v tem, da potrebuje več časa za rast in razvoj. Daljša rejska doba omogoča razvoj značilnih lastnosti pasme, med drugim tudi večje količine intramuskularne maščobe.
To se odraža v drugačnem pristopu k reji: namesto hitenja je v ospredju čas, prostor in kakovost.
VPLIV EKOLOŠKE PAŠNE REJE NA KAKOVOST SVINJINE
Na kakovost mesa vpliva več dejavnikov – od genetike živali in prehrane do starosti, načina reje ter ravnanja z živaljo pred in po zakolu.
Pri krškopoljskem prašiču ima pomembno vlogo tudi njegova genetika. Pasma je znana po sposobnosti nalaganja večjega deleža intramuskularne maščobe, kar je eden od dejavnikov, ki lahko pomembno vplivajo na senzorične lastnosti mesa.
Maščoba ni samo dodatek mesu – je pomemben nosilec okusa, sočnosti in arome.
Svinjina krškopoljskega prašiča je zato lahko izrazitejšega okusa in bolj sočna, njena struktura pa je primerna tudi za tradicionalne načine predelave, kot so sušenje, zorjenje in izdelava tradicionalnih mesnin.
Komentarji